Na aprilsko skupno srečanje članov DRUŠTVA ABSTINENT Vipavske doline je naš terapevt Tomaž povabil Erika Bašo, da nam je predstavil svojo pot skozi odvisnost v SVOBODO. Na začetku je s preskakovanjem iz mladosti v odraslost in obratno ustvaril videz nepovezanosti dogodkov, skozi nadaljevanje pa smo slišali, da je prav s tem pojasnil vpliv travm iz otroštva na njegova poznejša dejanja.

Prva in najhujša travma je bila prihod v otroški vrtec, kjer se kot prej svoboden in hiperaktiven otrok ni znašel med vrstniki. Tako v vrtcu kot pozneje v osnovni šoli je imel probleme, najprej je bil maltretiran od močnejših, ko pa je malo zrasel, je vse vračal ’z obrestmi’. Z alkoholom se je že majhen (8 let) srečal v domači gostilni, zgodaj je posegel po drogah. Pot ga je vodila vedno globlje, tudi v ’kriminalna dejanja’, zato se je moral večkrat skrivati, končno je pobegnil in se znašel pred protestantsko komuno na zagrebški Dubravi kjer je ostal skoraj pet let. Presenečen je najprej pomislil, da je zgrešil, saj v komuni ni bilo nobenih posebnih terapij, v roke so mu dali le Sveto pismo Nove zaveze. Po daljšem času je v njem našel stavek o odpuščanju, ki ga je v trenutku spremenil. Po nekaj urah težkega joka se mu je življenje obrnilo. Od takrat mu je Sveto pismo stalni spremljevalec in na njem gradi vse svoje življenje in delo.

Po vrnitvi iz komune v domači kraj je najprej ’poravnal račune’ z državo (sodišča…), potem pa ob svojem delu (je samostojni podjetnik) pomaga tistim, ki so prestopili črto življenja, veliko hodi po zaporih in pomaga zapornikom. Po prihodu iz komune si je osnoval družino, z ženo in dvema otrokoma živijo svoj slog družine, ki se naslanja na Sveto pismo. Prav Sveto pismo je bilo v celem večeru največkrat omenjeno, Eriku je to najmočnejša oporna točka, s tem pa nam je dal vsem vedeti, da mora imeti vsakdo, ki se želi rešiti odvisnosti neko močno oporno točko (pr. iz Sv. pisma da preudaren mož gradi hišo na skali, ne na pesku) in se je stalno oklepati.

Med pripovedovanjem je omenil tudi nekaj svojih ne prav čednih ’podvigov’, ki smo se jim nasmejali, čeprav se je lahko skoraj vsak od nas spomnil iznajdljivosti v času odvisnosti, samo, da smo prišli do pijače, morda tudi dobili vzrok za pitje. 90 minut našega srečanja je kar prehitro minilo, vendar mora biti red, kot pravi Erik. Odšli smo vsak na svoj dom napolnjeni z veliko temami za razmišljat.

Zapisal: Damjan Turk