Srečko Uršič, bivši predsednik Društva za zdravo življenje Nova Gorica, je iz naftalina potegnil svoje članek iz leta 2010 ter nas prosil za objavo. Želi, da ob branju razmislimo kaj se je v teh letih spremenilo.

 

ALKOHOLNA POLITIKA

Mile prošnje in pobožne želje niso in ne bodo ustavile naraščanja alkoholizma, zato se je ministrstvo za zdravje odločilo za tršo roko.

Že davno prej je pokojni prim. dr. Jože Felc, strokovnjak na področje alkoholizma, menil, da zakoni s tršo roko ne bodo imel veliko haska – S paragrafi nad pijance je rekel, “da je kot bob v steno, do premika mora priti v glavah porabnikov alkohola, do tega, da bodo sposobni reči “Hvala, ne pijem!”

Najbrž ga ni med nami, ki se ne bi strinjal, da je treba alkoholno reko, ki divja, uničuje, odnaša cele vasi in družine, ustaviti in zajeziti. Alkoholizem je prekletstvo, obup, zlo in pekel tega naroda, ki se pretaka na cestah, v domovih, glavah in dušah ljudi. Trinajst litrov popitega čistega alkohola na prebivalca. Saj to je noro! Alkoholikov je v Sloveniji vsaj 200 tisoč in zaradi posledic alkoholizma staršev trpi vsaj 300 tisoč otrok. Zastrašujoče so te številke.

Toliko časa, kolikor vemo, da alkoholizem narašča in da se vzpenjamo že v sam vrh Evrope, se ve tudi to, da so pobožne želje, mile prošnje in tiha upanja, da bo morda le kdaj drugače in bolje je le bob ob steno in larifari. Ministrstvo za zdravje se je odločilo za trdo roko: pripravilo je zakon o omejevanju porabe alkohola in z ostrejšimi ukrepi tistim, ki sedejo pijani za volan.

“Pametno, pametno,” pravijo nekateri. “To pa to…” se nasmihajo stalni gostilniški pivski bratci, kjer se zbirajo vsak dan ob istem šanku, oni ne kažejo pretirane skrbi. Kakršen koli poseg oblasti v pitje alkohola nikoli doslej ni obrodil sadu, čeprav so bili v svetu v različnih oblikah takšni posegi že izvedeni, od totalne prohibicije do vsakovrstnega omejevanja.

Uradni podatki, ki krožijo v podporo zakonu, o tistih menda 85 litrih piva, 35 litrih vina in litru žganih pijač, ki naj bi jih v povprečju vsak Slovenec popil v enem letu, ne povedo veliko o razširjenosti odvisnosti, breznih in pasteh alkoholizma, tako kot tudi ne tisti, ki govorijo o prezgodnji smrti, jetrni cirozi in tako dalje. Alkoholizem ima veliko obrazov, vsak alkoholik ima svojo zgodbo, vsaka družina svojo zgodovino. Obup človeka alkoholika, da na tak način poskuša zapolniti brezno, ki ga nosi v sebi! Je res tako preprosto, da človeku vzameš alkohol, potem pa rečeš “alkoholizma ni”? In tisti mladi, mladoletni, ki jim bo zakon vsaj načelno vzel možnost, da bi prišli do alkohola, tisti, za katere so raziskave pokazale, da so bili že pri dvanajstih letih ali še prej večkrat opiti, bodo po uveljavitvi zakona mirno odrinili steklenice in rekli: “Hvala, ne pijem!”? Kako bi bilo lepo, če bi bilo to res. Začeti bi morali že doma v lastnem domu, v vrtcih in nadaljevat v šolah in tako naprej, zakon je eno, uresničiti taisti zakon je pa druga stran tega zakona.

“Primorci so največ žganja kuhali v obdobju fašizma, ko je bilo strogo prepovedano in ko so jim tudi kotle pobrali. A narod se vedno znajde in toliko žganja, kot se ga je kuhalo v tistih časih, se ga ni nikoli prej in ne potem;” to pravi prim. dr. Felc, psihiater z idrijskega “griča”. Taki ukrepi vedno sprožijo prav nasprotne odzive, ker je pitje alkohola pri Slovencih kulturološko vprašanje, vprašanje kolektivne identitete. Ne gre samo za to, da alkohol dobiš, kjer koli hočeš. Tisti, ki ga hoče oz. mora dobiti, ga bo vedno dobil. Vprašanje, zakaj ga preveč pijemo, je globalno in zadeva vsa ministrstva in ne le ministrstvo za zdravje, tako kot tudi ne toliko psihiatrijo kot vso družbo.

Kako to, da ministrstvo za zdravje in druge institucije tega niso vedele? Ihta, da se naredi nekaj proti temu? Da ne bomo več narod alkoholikov, ampak zdravih, močnih, uravnovešenih in odgovornih ljudi.

Z raznimi omejitvami, kot je tale, se bodo takšni rezultati sicer pokazali pozitivni, bistvenih premikov pa ne bo. Nekaj podobnega je pri prometnih nesrečah: vozimo tako, ker smo taki, in preveč pijemo, ker smo taki. Prišel bo čas, ko bo treba v celoti spremeniti slovenski nacionalni značaj, pri čemer imam v mislih prav odnos do alkohola.

Miselnost je treba popolnoma spremeniti, alkoholizem je samo ena od teh zadev. Tisti, ki sega po steklenicah in ne kozarčkih, to počne zato, da omami razum in se umakne, pogasi brezup v sebi. Bo res silen pohlep po alkoholu in žeji, da so v nočnih urah zaklenili in dali za rešetke alkohol v trgovinah, če bodo le te odprte? Bodo mladi, ki se jim v cvetju tega življenjskega obdobja težko razveže jezik, so polni zavor, bodo mirno sprejeli ukrep ministrstva za zdravje in od uveljavitve zakona naprej segali le po čajih, sadnih sokovih, mleku, vodi in morda še uni pivu? Vzeti? Prav. Kaj pa dati?

Stroka pozna o alkoholizmu veliko odgovorov. Tudi ljudi v Sloveniji je veliko, ki vedo mnogo o alkoholizmu, to sem videl in spoznal na konferenci o alkoholni politiki na Brdu pri Kranju leta 2010. Mnogo je bilo teoretičnih razprav, raziskav, študij na različnih ravneh, tudi v sami stroki. Z njimi bi lahko tlakovali kar nekaj cest. Učinka pa vendarle ne bo pravega kot bi si želeli, sicer izsledki po tolikih razpravah povedo, kako trd oreh je alkoholizma.

Če se za trenutek obrnem k mladim, tistim, ki jim je zakon v prvi vrsti namenjen, zakaj tako množično bežijo v alkoholno omamo? In kaj je država z vsemi ministrstvi, strokovnjaki naredila proti temu? Kaj jim bo ponudila, ko jim bo otežila dostop do alkohola? Kupček besed? Travo? ali kaj hujšega?

“Terapija alkoholizma je možna samo v okviru družine in šole, to je dejstvo: urejeni starši, ki skrbijo za vsestranski razvoj otrok, in šola, zdrava, športna, kulturna in tako naprej. V Sloveniji trenutno ni nobene strukture, ki bi vzgajala in prevzgajala mladino.

Slovenijo je zajel nov val brezposelnosti in množica tistih, ki se čutijo odrinjene, opeharjene, zlorabljene, obubožane, revne in osamljene, se dnevno povečuje in z njimi tudi alkoholizem. Šport je privilegij nekaterih in športna društva životarijo, alkohol pa je tako poceni. Kje so športni trenerji in učitelji, da bi potegnili mlade na bolj zdrave poti?

Protialkoholni zakon? To je tako, kot bi rekli a. Do konca abecede pa je še veliko črk.

Zapisano za: Skupščina društva za zdravo življenje Nova Gorica, 4.12,2010, predsednik Srečko Uršič