Letos se je trgatev pričela prve dni septembra, dež je ohladil ozračje, vročina je popustila, dnevi so res pravi za to opravilo.
Kot vedno smo nekateri člani društva priskočili na pomoč našemu Tomažu in Vladotu. Tako med delom poklepetamo, se nasmejimo, zapravimo čas v naravi, svežem zraku in lakoto potešimo z vedno okusno in raznoliko hrano skrbnih gospodinj.

Na koncu plante se odžejamo in prisluhnemo nonotu, ki obuja spomine: “Včasih je bila trgatev velik praznik, povsod je odmevalo vriskanje, petje, hrane ni bilo v izobilju, ampak na take dni se je dobro jedlo. Delo je bilo težaško, posoda je bila lesena, brenta polna grozdja je imela svojo težo, si imel kaj nosit, vse se je delalo ročno. A kljub temu sproščenosti, dobre volje ni manjkalo, saj smo bili vajeni na trdo delo.”

Res je, danes trgatev poteka drugače kot nekoč, predvsem zaradi strojev, saj delo olajšajo. Še vedno pa imajo veliko vlogo trgači, ki se običajno zberejo z vseh vetrov, radi pridejo v to dolino, obdano z vinogradi, ki bo jeseni ponudila tudi druge darove: kakije, kostanj, …
In ob peku kostanja si bomo zapeli tisto Mlakarjevo: “… an zmislim tiste se vandime …”

Napisali: člani društva Abstinent