Ko jesen obarva listje v vse odtenke, obrnemo list v koledarju – november; tih, deževen in nežen, kot bi hotel reči – umiri se otrok moj in bodi nežen, da zaslišiš glas, ki v tebi šepeta. Morda ga dolgo nisi slišal, ampak danes ga slišiš, danes ga čutiš, danes veš, da je tvoj.

Včasih nas je strah jeseni, ker prinaša zatišje, mir, spokoj. Zatišje je lahko zelo boleče, za nekoga, ki v sebi nosi bolečino, strah, osamljenost in žalost, zato ker se v tišini bolečino še bolj čuti in strah je še dosti bolj strašen.

Včasih se v naša odrasla življenja prenese veliko nepredelanih doživljajev, čustev in nerazrešenih dram, s katerimi se v otroštvu in mladosti nismo zmogli niti znali spopasti, zato se nalagajo in marsikoga tudi zlomijo ali ohromijo. V takih trenutkih sivine in nemoči vsak išče svojo bilko odrešenja. Ena takih bilk je za nekoga lahko tudi čaša omame in pozabljenja, da se ob njej lažje smeje, čeprav misli, da nima nobenega razloga za smeh, ko je žalosten in sam; prepričan, da je zanj življenje prevelik zalogaj in da so njegove roke predrobcene za težo vseh skrbi. Ko pa začuti, da je duša kljub polni čaši prazna in bolna in da ga nobena omama ne more več potolažiti, takrat začne iskati dobre ljudi; sorodnike, prijatelje in terapevte, da mu podajo roko, mu prisluhnejo in ga vzamejo v svoj v objem, da začuti pravo ljubezen, ki jo je iskal in po njej hrepenel in naposled ga je našla.

Ta nekdo je lahko kdorkoli od nas. Ta nekdo smo vsi člani Društva Abstinent Vipavske doline, društva, ki vsako leto v mesecu novembru v Vipavskem Križu daruje sveto mašo v namen seznanjanja, preprečevanja ter zdravljenja odvisnosti od alkohola, ker je november med drugim mesec ozaveščanja o zasvojenosti in njenem preprečevanju.

Letošnja maša je bila vsekakor nekaj posebnega, ker se je na vabilo člana društva odzval naš primorski slavček, Gianni Rijavec, ki je s svojim glasom, izborom čudovitih znanih cerkvenih pesmi ter virtuoznim igranjem na orgle, resnično predramil križko cerkev, saj je s svojim petjem ustvaril izredno prijetno podlago, v kateri zlahka začutiš stik s svojo dušo in s svojim bistvom. Radostno poživljeni in navdahnjeni smo člani društva naše druženje nadaljevali in zaključili pri Milojki v Vipavskem Križu.

Vsi namreč vemo, da novembra goduje Sveti Martin iz Toursa, škof, zavetnik vojakov, konjenikov, jezdecev, konj, orožarjev, kovačev, tkalcev, strojarjev, hotelirjev, mlinarjev, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev in abstinentov, domačih živali in gosi. Ni slučajno, da je beseda abstinentov, na debelo poudarjena, ker to, da je zavetnik gostilničarjev, vemo vsi že dolgo, da pa je tudi abstinentov, to pa ve le malokdo.

Članom društva Abstinent Vipavske doline je ta povezava gostilna-druženje-abstinenca vedno manj neznana in vedno bolj domača. Prav ta simbolika, ki jo prikazuje zavetnik Sveti Martin, v kateri so združeni gostilničarji in abstinenti, je lahko primer dobre prakse, da abstinenca ne pomeni konec druženja, konec javnega življenja, konec zabav in vsega lepega in veselega, na kar pomislimo ob besedi gostilna. Ravno nasprotno, abstinenca lahko pomeni nov začetek čudovitega druženja s sproščenimi, nasmejanimi ljudmi ob dobri hrani, brezalkoholni pijači, glasbi…in točno tak je bil naš 14. november ob lepi, ljudski sveti maši in martinovi pogostitvi pri naši Milojki.

»Ni res, da le sanjam in čakam. Sezidal nevidno sem hišo. Tu vse je tako kot sem
želel. Za gosta napravil sem nišo.
Vesel te bom zmeraj, ko prideš. Postrežem ti s srčno dobroto. Zapojem ti
pesem o sreči, ti dušo napolnim z lepoto.
Ostal boš lahko še pri meni, dokler boš vsaj skušal verjeti, da svet ni brezupen in
beden. Pa rad ga boš moral imeti.
Ni res, da sem čuden in smešen, le vrt sem drugačen zasadil. Tod rastejo rože-
besede , ta šopek iz njih sem napravil.« (Feri Lainšček)

Za vse, ki vam je november prazen in siv, vabljeni v našo hišo!

Napisali: Člani Društva Abstinent