»Dne 25. novembra smo dobili odločbo, da Društvo Abstinent Vipavske doline izpolnjuje vse pogoje za dodelitev naziva HUMANITARNO DRUŠTVO – s temi besedami je naš predsednik slavnostno otvoril prednovoletno srečanje članov Društva Abstinent, ki je potekalo v soboto, 10. decembra, v prikupni gostilni Na Planinci, v Danah pri Divači.

Mirno lahko zapišemo, da smo letošnje leto zaokrožili v prav tako visokem a radostnem stilu, v kakršnem je društvo delovalo skozi vse leto 2022. Zbrali smo se skoraj vsi člani društva, nekateri pa še s svojimi boljšimi polovicami, kar nas zelo veseli. Predsednik društva, Ivan Hočevar, je na kratko povzel vse dosežke in pridobitve letošnjega leta, podelil je tudi priznanja in plakete tistim članom društva, ki imajo za seboj eno, tri, pet ali deset let abstinence. Zasluženih obeležij smo se vsi iskreno razveselili, saj nam pomenijo neko potrditev, oporo ter motivacijo za naprej. Med večerjo smo se tudi obdarovali s prisrčnimi darilci, ki nas bodo spominjala na čudovito druženje še v nadaljnjih mrzlih decembrskih dneh. Pogostitev je bila na vrhunskem nivoju. Za pripravo je hrane je poskrbel kuharski mojster Miha Goručan, ki je obenem tudi član našega društva, zato nam je večerja, pripravljena izpod njegovih rok še posebej teknila.

Doživeli smo tudi eno tako srčno in spontano presenečenje s strani natakarja, ki nam je čestital za vzdušje, ki smo ga ustvarili, v kakršnem sploh ni imel občutka, da dela, hkrati pa izpovedal tudi svojo osebno izkušnjo z alkoholom. Simpatična natakarica pa je svojo dobro voljo delila z nami kasneje na plesišču, kar nam je še bolj razvnelo že tako razgrete plesne čeveljce, ki se kar niso hoteli zaustaviti.

Skratka, večer je bil bogat, čustveno nabit ter glasbeno razigran, ali na kratko: bil je odsev vseh nas, ki z društvom dihamo, rastemo, se razvijamo in na ta način društvo tudi soustvarjamo, hkrati pa se zavedamo, kako pomembno vlogo igrata pri tem  predsednik društva in pa terapevt naših treh skupin, zato smo jima na naši prednovoletni zabavi namenili par besed v znak hvaležnosti in jih v sledečih vrsticah tudi v celoti citiramo.

Grejo pa takole:

»Naše društvo je eno posebno društvo, ker je pač sestavljeno iz ljudi, ki so včasih preveč pili, zdaj pa premalo oziroma še bolj čudaško nič ne pijejo. Že to da pomisliš, da bi se včlanil v to društvo ali se zares tudi včlaniš in si redno aktiven na terapijah in drugih društvenih dogodkih je pogumno dejanje, kaj šele, da se odločiš, da boš pa kar terapevt tem »posebnim ljudem« ali celo njihov predsednik, torej zastopnik te izbrane druščine, to je pa že kar na meji norosti ali pa herojstva.”

Danes te moje besede zvenijo sarkastično, danes se ob njih vsi skupaj sladko nasmejemo, vendar ni bilo vedno tako. Dolgo let nazaj, ko je moj tata z vsem spoštovanjem doma omenil terapevtko Anico Golja, sem si jaz mislila: pa kako lahko dela s temi čudaki. Ko mi je razlagal, kako sta se šla s pokojnim Ribičem, takratnim predsednikom tega društva nekam o nečem dogovarjat, sem jaz razmišljala: ma čaki, kaj jima ni nič nerodno povedat iz katerega društva prihajata.

In poglejmo se danes: lepi, spedenani, nasmejani, sproščeni in ponosni, s kakšnim navdušenjem se postavljamo s tem, da smo člani Društva Abstinent Vipavske doline. Čisto zagotovo drži, da je prav vsak izmed nas delček te zgodbe o uspehu in da je vsak v svojem srcu lahko sebi iskreno hvaležen za preboje na vseh področjih, ki jih po korakih dosegamo vsak dan po malo. So pa ti preboji lažji in koraki daljši in drznejši zaradi našega terapevta Tomaža Makovca in našega predsednika Ivana Hočevarja – Đonota.

Pa bi se najprej ustavila pri Tomažu. On je v bistvu most med nami, ki vemo, da v nobenem primero ne moremo oziroma ne smemo popiti popolnoma nič alkohola in tistimi, ki lahko to naredijo kadarkoli se jim to zahoče. Tomaž je tisti, ki ima prosto pot, ki ima izbiro glede abstinence, ampak je vseeno naš. On je naš, zato ker mi zanj nismo zdravljeni alkoholiki, ampak ljudje, ki rabimo pomoč in si te pomoči tudi želimo. On je naš zato ker nas ima rad in nas spoštuje, zato ker pride v skupino z znanjem in s srcem, zato ker pride z vestnostjo in z nasmehom, vodi strokovno in se z nami tudi sproščeno nasmeje, kar med nami ustvarja tisto pravo vzdušje, ki nas mami kot čokolada. On je naš, ker se z nami veseli napredka, ker nas čuti, spodbuja, umirja, ker je pristen in prisrčen.

Dragi Tomaž, člani Društva Abstinent Vipavske doline smo veseli in hvaležni, da si naš terapevt, hvala!

Dragi Đono, sedaj pa si na vrsti ti. Lani, točno v tem času, sem se  zaradi osebne stiske odločila, da se vrnem v društvo in Tomaž me je pri tem vzpodbudil z besedami: ja, dobro si se to odločila, Đono je predsednik, poznaš Đonota, nisem ga poznala, no, on je tak precej zagnan in društvo je zelo aktivno, tudi vzdušje med člani zelo prijetno.  In potem sem na mojo veliko srečo spoznala vse vas in tebe, dragi predsednik in ja, Tomaž je imel prav, njegove besede ne da so se samo potrdile, ma so se še pomnožile. Res je tak, naš Đono: zagrizen, lojalen, trden, vedno v oporo in hkrati zna postaviti mejo, kar je za naše društvo zelo pomembno. Zate, dragi Đono, bi lahko rekli, da si en tak dober miks med socializmom in kapitalizmom. Ko je žur, je vse naše in so vse norčije dobrodošle, ko se pa dela, ima pa vsak svoje mesto in svojo odgovornost. Le najboljši vodje znajo to združiti in primerno vključiti v svoje vzvode in ti to znaš. Sadovi tvojega dela so pa tako ali tako vidni na vseh področjih.

“Dragi Đono, ponosni smo nate, ponosni, da imamo takega pokončnega kapitana na krovu naše barke. Naj srečno živi naš kapitan in njegova družina in naj mirno pluje naša barka. Radi te imamo, Đono!

Mislim, da ni več kaj dosti dodati – le naprej, oj le naprej, pa na zdravje – čin čin – ljubezen in srečo in in in …. ” (napisala članica Anita)

Napisali: člani Društva Abstinent Vipavske doline