Bilo je zelo živahno, med potjo smo srečali skupine pohodnikov in posameznikov, kolesarjev, motoristov, pa tudi avtomobili so brzeli mimo nas, saj je v okolici veliko izhodiščnih točk za pohode, pa tudi vročina v mestih marsikoga privabi v hlado zavetje gozda. Hoja po svežem zraku, dobro, sprošečno počutje v družbi prijateljev, narava ponuja čudovit pogled na cvetoče šopke ciklam, mogočne skale povsem prekrite z debelo plastjo mahu, ki spominja na zeleno žametno oddejo…
In že smo prispeli do lesenega smerokaza Ledenica. Spustili smo se navzdol proti jami, ogled je možen do previsa, vhoda v globel, kjer na led spominja le oster, mrzel zrak, ki prihaja iz ledenice. Nekoč je bila znana po jamskem ledu, ki so ga izvažali celo v Egipt. Led so vozili v sodih, tako, da so vmesne plasti med sodi zapolnili s smrekovimi vejami in ledenim drobirjem ter naložili na vozove. Ob sušah pa je bil led tudi vir pitne vode za okolišče prebivalce in napajanje živine.
Zapeljali smo se še do parkirišča pod Iztokovo kočo in se po strmi stezi povzpeli do nje, da bi se “podkrepili” z joto ali ričetom, vendar so nam iz kuhinje sporočili, da je vsega zmanjkalo. Rekli smo nekam gremo, odločitev je padla v Tiho dolino do koče Edmunda Čibeja kjer smo naročili kosilo, ki je bilo ta dan v ponudbi in ga ocenili +5.
So dnevi tako polni, tako lepi….. in takšna je bila naša zadnja julijska nedelja.
Zapisala: članica Marta V.