Ker je nastopilo poletje in so se začeli dopusti, smo se v našem društvu odločili, da bomo ponedeljkova skupna srečanja preživeli malo drugače. Namesto v naših prostorih, smo si ogledali nekaj zanimivih točk v naravi na Goriškem in tudi čez mejo v zamejstvu.

Dobili smo se v kajak centru v Solkanu. Nato smo se odpravili peš, čez nov viseči most, nadaljevali po kolesarski stezi do adrenalinskega parka. Nato smo se povzpeli do Sabotinske ceste, ter čez most na drugo stran Soče. Spustili smo se do struge in se po stezi ob Soči vrnili do kajak centra. Tu smo se odžejali in prijetno poklepetali o marsičem.

Odpeljali smo se na Sveto Goro, kjer smo pustili vozila. Nato smo se peš spustili približno 1500m proti dolini, kjer se pod cesto v gozdu nahaja vhod v kaverno, ki bi jo lahko poimenovali kar ROV iz prve svetovne vojne. Rov poteka skozi hrib, iz Solkanske smeri do Grgarske strani na drugi strani hriba. Dolg je približno 1000 metrov. Opremljeni smo bili s svetilkami, saj v tunelu ni razsvetljave. Pomagali smo si z vrvmi in zajlami, da smo lahko šli naprej. To je bila prava dogodivščina. Nekdo v skupini je rekel: tu skoz hrib naj bi leta 1916 hodili konji, danes v letu 2024 pa osli, hahahah…smeh

Ko smo na Grgarski strani prišli iz rova, smo se po pobočju, skozi gozd povzpeli nazaj na vrh Sv. Gore. Prav pošteno smo se zadihali in utrudili, ampak bilo je vredno truda.

Povod za te dve lokaciji, ter za vodenje obeh naših pohajkovanj je poskrbel član našega društva Jožko, saj je domačin iz Solkana. Hvala mu.

Odpravili smo se čez mejo v Staro Gorico, blizu mosta čez Sočo, ki pelje v Podgoro. Tu se nahaja čudovit park PIUMA. Vleče se vzdolž struge reke Soče. Sprehodili smo se čez celoten park in se na koncu ustavili na travniku, kjer so postavljene mize in klopi. Tu smo si pripravili pravo malo pojedino, saj smo iz nahrbtnikov in torb povlekli ven razno razne dobrote. Sir, salam, pecivo, kruh in pijačo. Prijetnemu druženju ob polni mizi ni preprečil niti dež, ki je nekaj časa rahlo padal. Dobre volje seveda ni manjkalo, in ko smo vse pojedli in popili smo se zadovoljni vrnili domov. Res je bilo zelo lepo.

Pot nas je ponovno peljala čez mejo in to proti Čedadu. Obiskali smo zelo velik park z imenom Bosco Romagno, ki je zelo lepo urejen. V njem se nahaja veliko število otroških igral, športnih naprav in telovadnih orodij. Polno je tudi klopi, miz, prostorov za piknike in lepo urejene in čiste sanitarije. Skozi park vodijo tri različno dolge poti. V tem zelo starem gozdu, je, do kapitulacije Italije imela vojska skladišča orožja in municije.

Izbrali smo si srednje dolgo pot, ki je trajala eno urico. Mi ne bi bili mi, če s seboj ne bi imeli hrane in pijače – ob vseh že naših običajnih dobrotah, smo se tokrat osvežili še z boulo iz breskev. Uživali smo kot otroci. To dokazujejo tudi slike in video posnetki. Skratka bilo je čudovito in vsi smo se strinjali, da se bomo tja še vrnili.

 

Lahko rečem, da smo z društvom preživeli res en pester in čudovit mesec.