“Sem hči zdravljenega alkoholika in sedaj že dolgoletnega abstinenta. Ne vem, če je to dobro ali slabo, prav ali narobe, vsekakor pa priznam, da sem kot otrok svojega očeta že kar čez mero oboževala. Bila sem rahlo sramežljiva, mama me je tlačila v temna, bratova oblačila , nosila sem očala. Skratka počutila sem se kot mali grdi raček, ki v družbi nikakor ne more zasesti vidnejšega položaja, kar sem si seveda močno želela in se za to tudi srčno borila.  In da je bilo vse še huje, sem imela očeta, ki mu je vse to teklo kot po maslu. Bil je vesel, priljubljen in vedno je dajal občutek, da se mu stvari odvijajo z lahkoto in popolnoma samoumevno.  Jaz  sem kot mala nebogljena deklica popolnoma vzljubila to mogočno bitje, ki ga nič na tem svetu ni moglo prizadeti. Zdelo se je, da je njegovo srce v varnem zavetju pred udarci čustev in predvsem neodvisno od ženske ljubezni.

To je bil zame tako imenovani oboževani model. Moj drugi model je bila moja mama, popolna abstinentka. Ženska, ki je svoje poslanstvo čutila v izrazitem doživljanju partnerskega odnosa, družine. Bila je mlada mama in žena, zelo ranljiva. Neizmerno si je želela moževe pozornosti in bližine. In bolj kot je ona izražala hrepenenje po druženju z njim, manjše so se zdele možnosti uresničitve želje. In ko otrok, ki ljubi mamo in očeta, oba enako in oba neskončno, opazuje ta stanja nemoči in nenehnih porazov, razočaranj, dobi občutek, da se je rodil samo zato, da se nauči čutiti in delovati kot njuno, ali bolje mamino popolno nasprotje. Z vsem svojim bitjem sem si zaobljubila, da ne bom nikdar dopustila, da postanem ranljiva in da se ne bom nikoli zares prepustila ljubezenski igri. Prepričana sem bila, da je očetova pot, torej omame in očarljivega slepila, mnogo varnejša in neskončno lepša. 

In res ni bilo treba dolgo čakati. Prišla sem na vrsto in stopila na oder, bilo je čudovito. Mala neopazna deklica je postala glavna igralka. Omamljena čutila so nenehno sporočala, kako se blagodejno napajajo v soju žarometov. Ponosna sem bila v svojem pripričanju, da sem čisto zares zadela pravo pot. Pot, ki je kmalu prinesla neznosna stanja praznine in neizživetosti. V meni se je začela prebujati želja po resničnem doživljanju in sprejemanju vseh in vsega okrog mene. Strah je zamenjalo hrepenjenje in radovednost. Sedaj vem, da je ljubiti lepo, da je najlepše, ko zučutiš, da si se pravzaprav rodil samo z eno nalogo, da ljubiš. V tem najlepšem trenutku veš, da je alkohol zate preteklost.   

Hotela sem napisati hvalnico ljubezni, ker je edino nadomestilo vseh odvisnosti in za katero si želim, da bi je bilo vedno več in brez dna.”   

Napisala: članica Društva Abstinent Vipavske doline