Ne vem kako, ampak na drugi skupini se je vnel pogovor o dobrih štrukljih na Kofcah. Ker pa ljudje ne verjamemo vsakomur vsega, je potrebno vse »probat«.
Določili smo datum in ujeli prelep dan za našo avanturo. Jutranja kavica v našem zbirnem centru, pot proti Kranju, mimo Tržiča in končno, na parkirišču pod domačijo pri Matizovcu se najdemo vsi, razen enega avtomobila, ker je Garmin preudarnega voznika odpeljal daleč po brezpotju tamkajšnjega gozda.
Mlajši so takoj krenili proti vrhu, saj so hoteli prav na vrh gore, drugi pa smo potrpežljivo počakali žrtev navigacije. Pot nas je zelo kmalu združila v pogovor o novostih znancev in zadnja dogajanja na Klubu. Ob razpravah o novih doživljajih in občutkih smo pozabili na strm vzpon in kmalu bi pozabili na pavzo in požirek pijače. Tudi naprej nas je družilo dogajanje v naših družinah in glej, gozdna pot se je razširila med pašnike, prikazal se je čudovit razgled na kočo, znano po širni deželi, kočo, ki slovi po štrukljih in to ne navadnih, ampak po zelo okusnih štrukljih. Kjer je dobro, je polno ljudi, a smo vseeno našli primerno mizo zunaj ob robu ograje. Kamor smo obrnili pogled, povsod so bili na mizi štruklji in kaj kmalu tudi pred našimi podobami. Hlastali smo po njih, jih hvalili in se oblizovali, ugotavljali, kateri so boljši in jih primerjali z domačimi. Na koncu, vsi zadovoljni, smo le priznali, da so govorice o odličnih štrukljih le resnične in siti obsedeli za mizo. Navdušenje je bilo povod za predlog novega pohoda mimo groba pokojne članice do vrha bližnje Planine naslednji mesec.
Pot nazaj ni bila lahka, delno zaradi kamnite sestave poti, delno pa zaradi sitih želodčkov, ki so nas ohranjali pri dobrem razpoloženju, veselemu pogovoru in vzdušju. Druščino smo sestavljali člani vseh treh skupin in naši svojci, kar je novost in je posledica novega načina dela kluba. Zadovoljni in polni nove energije smo se zbralo ponovno na zbirnem mestu, se posladkali s sladoledom in kavico ter se spomnili naše terapevtke Patricije, ki nas s svojim novorojenim sončkom spremlja od doma. Poslali smo ji pozdrave s fotografijo, oddolžila pa se je z zahvalo in podobo speče, okroglolične deklice v očkovem naročju. Kaže, da bomo le premaknili neke okvirje dejavnosti, kar bi nas naredilo še bogatejše.
Zapisal: predsednik Brane Sporiš