Po makadamski gozdni poti smo se odpravili proti Črni jami. Pot je obdana z raznimi kraškimi značilnostmi kot so vrtače…., poznavalci so ugotavljali, da tu raste veliko zaščitenih rožic. Čudovit je bil pogled na prostrane travnike, ki jih je cvetoči regrat obarval v rumeno. Spomladi zacveti med prvimi, cvetovi so polni sladkega nektarja in cvetnega prahu in so čebelicam tudi prva hrana. Obudil se je spomin na otroške dni, ko smo trgali in pihali bele regratove lučke, rekli smo jim padalci, iz cvetov pa pletli venčke.
Tudi divje češnje so bile v polnem razcvetu, kar je privabljajo čebele, ki so imele v bližini kar nekaj urejnih domovanj – čebelnjakov. Ob klepetu in občudovanju vseh lepot narave smo prispeli do Črne jame, ki se nahaja sredi gozdnate kraške planote in je eden od vhodov v jamski sistem predjamske Pivke. Možen je turistični obisk z vodičem, vendar mi smo šli le do vhoda v jamo, ki se odpira na dnu velike udorne vrtače. Skozi jamo je speljan predor po katerem je leta 1944 prišla skupina partizanov in v vhodnih delih Postojnske jame zažgala nemško vojaško skladišče bencina ter se srečno vrnila na površje. Zgodba je omenjena tudi v vsem dobro znanem črnobelem filmu “Ne joči Peter”. Ob spomeniku bo, ob 80 obletnici tega dogodka sredi aprila, potekala spominska slovesnot.
Pot nas je nadalje vodila do urejenega kampa Pivka jama, ki ga obdaja smrekov gozd in čaka na obiskovalce oziroma dopustnike. Poleg bungalov v okolici ponuja tudi obilo možnosti za pohodništvo, ribolov, kolesarjenje…
Po povratku nazaj k našim jeklenim konjičkom smo se odpeljali do restavracije Erasmus, poimenovane po epskem, velikem vitezu Predjamskem, kjer nas je prijazni natakar v razkošni viteški dvorani postregel z nedeljskim kosilom.
Mi smo se pa počutili prav kraljevsko.
Zapisali: članici Mihela in Marta
