Dne 13. maja smo se odpravili v Lokovec, kjer nas je pričakal vodič Miroslav. Toplo nas je sprejel in nam povedal zanimive stvari o nastanku teh krajev, o zgodovini, sedanjosti, življenju in delu ljudi skozi čas. Med drugimi zanimivostmi je tudi ta, da je Lokovec najdaljša vas v Sloveniji saj meri v dolžino (po cesti) celih 14 kilometrov. Peljal nas je v cerkev, kjer nam je pokazal oltar ter stojalo za branje Svetega pisma, ki je iz železa in kamna – delo domačih kovačev. Kraj namreč slovi po kovaštvu in v teh krajih je včasih bilo več kot 200 domačih kovačij. Šli smo tudi na pokopališče, kjer v osrčju stoji velik železni križ, kateri je ravno tako mojstrovina domačih kovačev. Pot nas je naprej peljala v še delujočo kovačnico, kjer nas je počakal kovač Adriano Vončina. Lepo nas je sprejel, ter nam razkazal kovačijo in nam razložil delovanje vseh stvari, ki se nahajajo noter. Na koncu nam je še v živo pokazal, kako se železo kuje, kar je bilo res zanimivo videt.
Kovačije so imele največ dela v času Avstro-ogrske, saj so takrat delali za potrebe vojske. Poleg raznih drugih izdelkov, so delali žeblje, o katerih se govori v milijonih kosov. Na koncu smo šli še v muzej, kjer smo si ogledali razstavo množice raznih izdelkov. V tem kraju, so se ukvarjali tudi z ogljarstvom in smolarstvom. Ogljarske kope še danes delajo. Največkrat od eno do dve na leto in tako ohranjajo dediščino preteklosti. Smolo so pa lovili iz dreves, katero so potem prodajali za izdelavo laka za barvanje.
Po koncu ogleda nas je pričakala bogato obložena miza polna dobrot. Za še lepši, že tako lep in zanimiv popoldan, pa smo proslavljali še rojstni dan naše izjemne terapevtke Maje. Bilo je res zanimivo, poučno in sproščeno.
Dne 20. maja smo se pa odpravili na ogled Laščakove vile in Rafutskega parka. Park je bil urejen v drugi polovici 19.stoletja. Tu, na približno 3 hektarjih rastejo nekatere redke rastline, vrste dreves, ki še danes navdihujejo s svojo mogočno lepoto. Takratni lastnik arhitekt Anton Laščak je zasnoval park in tu postavil nenavadno vilo v neorientalskem slogu. Šli smo po urejeni poti skozi celoten park, kjer smo videli več izjemnih eksotičnih rastlin. Celotno območje ima orientalski pridih. Park je res zelo lep, škoda je le, da ni konstantno poskrbljeno za vzdrževanje in predvsem košnjo trave. Dan smo vsi skupaj zaključili na kavi in sladoledu, ki se je po res toplem popoldnevu še kako prilegel.
Z društvom se imamo vedno lepo in uživamo v naših skupnih trenutkih druženja. Upam, da jih bo še veliko.
