Upanje je nekaj mehkega, ki se spusti na dušo, zapoje melodijo brez besed in nikoli ne obmolkne.” (Emily Dickinson)

Upanje je tisto, ki poraja čudeže. Čudeži pa so nam potrebni takrat, ko zgubimo zaupanje in vero vase, v naše dobro, v dobro tega sveta ter v možnost spreminjanja sveta na bolje. Ko to zaupanje globoko v nas zamre, postanemo žalostni, brezvoljni in brez moči. Zgodi se, da se osamimo, zapremo vase, bojimo se prave bližine in resničnih kontaktov z ljudmi, ker nas je strah, da bomo tako še bolj prizadeti in čustveno ranjeni. Taki odmiki pa žal ne prinašajo željene odrešitve, temveč še večje trpljenje in občutek popolne zapuščenosti, na nek način celo izdaje s strani naših najdražjih. Ko taki trenutki prerastejo v dneve, mesece in leta, naša duša zboli. Ker pa ima duša svoj dom v našem telesu, se njen žalostni, potrti odsev s časom prezrcali v različnih boleznih našega telesa.

Včasih se hitro prepozna, da je neka bolezen posledica molka v trenutku, ko bi v duši v resnici želeli kričati, kričati od bolečine in strahu, vendar tega ne zmoremo več. Dojenčku, ki joka, ponudimo dudo, ampak v resnici ga ne potolaži duda, temveč ljubezen, s katero mu jo ponudimo. To je lahko zelo lepa prispodoba za bolezen odvisnosti, bodisi od alkohola ali katerekoli druge, princip je vedno isti. Če smo v življenju prevečkrat doživeli, da smo se v trenutku stiske morali zadovoljiti z dudo, nismo bili pa zraven deležni še prepotrebne ljubezni, nežnosti in pristnega stika, je zelo velika verjetnost, da se bomo tudi kot odrasli nagibali k temu, da se potolažimo in umirimo z neko substanco, aktivnostjo ali drugimi materialnimi dobrinami, ker ne bomo verjeli, da resnično čustveno potešitev sploh lahko dobimo in kar je najhuje, ne bomo je več niti iskali, morda nam bo predstavljala celo grožnjo za našo navidezno neodvisnost. In to je tako znana a hkrati še vedno s tabujem zaznamovana pot v pekel odvisnosti od alkohola. Zelo pomembno pa je poudariti, da popolnoma ista pot vodi tudi v mnoge druge bolezni, vendar to včasih še celo težje povezujemo in dojamemo.

Na čisto svoj način sta to pot skupaj prehodila tudi naša, sedaj častna, člana društva Abstinent Vipavske doline, draga in spoštovana Srečko in Silvana Uršič.

Skozi dolga leta sta kot člana pripomogla k razvoju društva, tako na vodilnih mestih, kot izven terapevtskem delu. Srečko je kot tajnik urejal in skrbel za pripravo raznega gradiva, s pisnimi in slikovnimi prispevki, preko sredstev javnega obveščanja, skrbel za promocijo, s poudarkom na pomenu in delu društva. Kot dolgoletni abstinent, saj teče že 22-to leto, je s svojimi izkušnjami zgled in vzpodbuda ostalim članom. Leta 2007 je bil tudi med pobudniki in ustanovitelji Zveze društev zdravljenih alkoholikov Slovenije, ki ima sedež v Tolminu.

Silvana je bila zapisničarka na vseh sejah in sestankih, vodila in povezovala program na srečanjih društev, imenovana je bila tudi v razne organe društva. Kot prostovoljka je pri vseh druženjih skrbela za organizacijo, dajala navodila, napotke, da je vse potekalo nemoteno. V veliko veselje ji je ples zato je tudi velikokrat  “otvorila” plesišče. Srečko kot zdravljenec – abstinent in Silvana njegova opora in spremljevalka, sta vedno zaželela dobrodošlico novim članom in s sproščenim, toplim pozdravom vplivala na počutje posameznika in s tem dajala upanje, da zmoreš, če le vztrajaš. Vsesplošno sta bila v pomoč pri rehabilitaciji zdravljencev in svojcev, delovala povezovalno in ustvarjala pozitivno vzdušje ter pravi prijateljski odnos med člani ter jih s tem motivirala. Srečko je vedno poskrbel za glasbeno spremljavo, z ostrim očesom in fotoaparatom beležil in ustvarjal spomine na naših uradnih in neuradnih druženjih. Odzvala sta se na vsako vabilo, udeleževala in navzoča sta bila na srečanjih društev, predavanjih, posvetovanjih, seminarjih s področja odvisnosti, kakovosti življenja in s tem zastopala in predstavljala društvo vsepovsod. Redno sta obiskovala terapevtske skupine in ostale društvene dejavnosti. Odsotna sta bila res le izjemoma, vedno sta dajala prednost društvu, ki je postalo sestavni del njunega življenja. 

Dejanja povedo vse. Srečko in Silvana, več kot zasluženo sta postala ČASTNA ČLANA društva Abstinent Vipavske doline. Zelo smo ponosni na vaju. Ogromno sta nam dala in doprinesla k društvu, vendar ni to razlog, zakaj si želimo, da sta vedno in povsod čim bližje nas. To si želimo zato, ker vaju imamo iskreno in resnično radi, ker vse, kar počneta, počneta z dušo, ker vama ne želimo dati dude ampak ljubezen in toplino, tako kot jo dajeta vidva nam vsem. Hvala vama od srca in pogumno skupaj na naš krov!

Napisali: člani društva Abstinent